15:19:30 | 20.08.2017
Področja delovanja
 
 

Pesem o smrti

Na dan, ko umiramo,
pride veter,
da bi nas pometel s sveta
in zabrisal
sledove naših korakov.
Veter dviga prah
in z njim zasiplje
sledi, ki smo jih puščali za sabo,
koder smo hodili,
kajti sicer bi bilo tako,
kot bi živeli dalje.
Zato pride
veter
in zabriše
sledove naših stopinj.


(Pesem o smrti, Bušman,i iz pesniške zbirke Sredi zemlje stojim, Knjižnica Sivi Kondor, XIX, MK, 1968, stran 57, prevedel Lojze Krakar).

Večerni somrak, ko se dan še ni poslovil in noč še ni prišla. Ko se mestne luči še niso prižgale. Odprem okno v ta večer. Mesto je preplavljeno z nenavadno tišino. Neobičajno. Moral si ji prisluhniti. Nič. Niti ptičjega petja, ne klicev otrok z igrišča, hrup avtomobilov se je umaknil tej moreči in grozljivi tišini. Kaj se vendar dogaja? Sem mar nenadoma in popolnoma oglušela? Popadla me je groza pred neznanim, ki mu ne vem imena in ki se mu ne bom znala upreti. Dolgo je trajala ta gosta tišina. Nekaj mi je reklo, naj čakam, počakam in kljub strahu, poslušam. Čez dolgo dolgo časa se je od nikoder pojavil čisto rahel šum. Sprva nedoločno, oklevajoče. Šum se je krepil. Prepoznala sem oddaljen piš vetra. Prihajal je počasi, se skoraj neslišno razlival čez ulice in hiše in parke. Potem pa je začel naraščati in naraščati, prijazno pihljanje se je sprevrglo v silovito močan piš, ki je neusmiljeno upogibal veje dreves, po zraku nosil ulične smeti in odpadlo listje. Veter se je spremenil v pravo neprijetno kraško burja. Ljudje so odhiteli na varno. Zmrazilo me je do kosti. Zaprla sem okno in si oddahnila. Nisem še oglušela, hvala bogu! Veter bo razpihal in prevetril zatohlost mesta. Ko bi vsaj prepihal vse, kar je na svetu gnilega in zatohlega! Nabralo se je tekom tednov, v našem mestu, veliko negativnih misli, dejanj, zrak je bil gost in smrdljiv. Meščani bomo spet zadihali!

Spala sem dobro, čeprav sem v snu ves čas poslušala pesmi vetra; kot bi mu sledila na njegovih poteh po mestu. Jutranji zrak, ko sem odprla vsa okna, je bil čist, svež in hladen, dišal je po gozdu. Ampak spet je bila v zraku tista nenavadna tišina, ki reže in vznemirja. Zatišje pred novo burjo?
Lotila sem se običajnih jutranjih opravkov. Oblekla trenirko, se obula in pri vratih hotela poklicati svojo psičko, da jo odpeljem na prvi jutranji sprehod. Beseda mi je zastala v ustih, nisem mogla izgovoriti njenega imena. Nisem se ga spomnila. Kaj je pa zdaj to? Kako je ime moji psički? Kaj se mi dogaja? Pozabljam! O, groza! V tem je psička sama pritekla do vrat, dnevno rutino kužki dobro poznajo, si pustila natakniti ovratnico in sva odšli po stopnicah v park. Zunaj pa še vedno tista nenavadna tišina. Ljudje, kar jih je bilo po opravkih, so bili vsi videti nekako začudeni, skoraj prestrašeni. Hodili so in se premikali, kot da nekaj z njimi ni v redu. In nenadoma sem opazila. Mesto se je popolnoma spremenilo. Hiše, ulice, drevesa, vse je bilo na svojih mestih, a izginili so vsi napisi ulic, imena nas, stanovalcev na zvoncih vhodnih vrat, napisi parkov, izginile vse skulpture in obeležja, cerkve so izgubile imena svojih svetnikov. Groza me je gnala dalje po ulicah. Niti enega imena nikjer! Prišla sem do velikega mestnega parka, bil je poln dreves, rož, klopce so samevale, a izginili so vsi spomeniki, vse, kar je upodabljalo in nosilo spomin na naše nekdanje slikarje, pisatelje, pesnike, skladatelje, zaslužne meščane in meščanke. In kar je bilo najhuje, sploh se nisem mogla spomniti, kdo so ti umetniki, ki so izginili iz parka, bili. Kako jim je že bilo ime? Zakaj so dobili spominski prostor v našem življenju? Zakaj že naj bi se jih še pozni rodovi spominjali? Vse je izginilo v mojo popolno pozabo. Pa nisem bila zbegana samo jaz. Vsi ljudje so doživljali isto kot jaz. Bili smo začudeni, zgubljeni, prestrašeni.
Nenadoma me je prešinilo spoznanje. Veter! Čez noč je veter pomedel vse, kar je spominjalo na preteklost: izbrisal je vsa naša imena in priimke, ki smo jih kot otroci dobili po starših in starih starših, tetah ali stricih ali po kom, ki so ga občudovali tisti, ki so otrokom dali ime; izbrisal je vsa imena ulic, mest, vasi, neznano kam prestavil vse spomenike, obeležja in spominska znamenja, spomeniki na pokopališčih so samevali prazni, brez imen, brez letnic, brez spominskih zapisov. Grobovi so ostali, ampak kdo je bil v njih? Za koga so gorele svečke? S knjig so izginila vsa imena in priimki avtorjev, tudi imena rož, dreves, živali so se izgubila neznano kam. Zajela nas je grozeča in nema panika. Spoznali smo: ostali smo brez zgodovine, brez preteklosti, sedanjost je postala nekako želatinasta, neoprijemljiva, strašljiva, na prihodnost ni bilo mogoče sploh pomisliti. Trenutek sedanjosti, ki je stisnjen med preteklost in prihodnost je hudo kratek. Obstaja lahko le, ker je podprt z dveh strani, na kar je bilo in na kar bo. Samo tako se lahko v sedanjosti orientiramo za prihodnost. Če se zavemo preteklosti! Če se nanjo, kot na trdno naslonjalo stola, naslonimo, da pogled mirno usmerimo naprej. Preteklost nam podpira hrbet, oči nas vodijo v daljavo. Zdaj pa smo samo v eni vetrovni noči izgubili to oporo, to svojo preteklost, svojega učitelja in vodnika za potovanje v prihodnost.
Kajti, ne le v mojem mestu, po vsem sveti so izginile vse podobe starogrških in rimskih pesnikov, pisateljev in filozofov, modrecev, pa vojščakov, izginile vse upodobitve nekdanjih vplivnih mož in žena po galerija, zasebnih zbirkah, izpraznili so se parki. Ulice. Pročelja hiš. Vse podobe in vsa imena tistih tisočletij, ki se jih je človeštvo še zavedalo, se jih spominjalo in spoštovalo, z njimi prehajalo iz roda v rod, vse je izginilo. In z njimi vsi obredi in vsa spominjanja. Ni bilo več podob, ni bilo več imen, ni bilo več dogodkov, ni se bilo moč nikogar več spominjati, nikogar slaviti in častiti. Po nikomer več se ni bilo moč zgledovati, nikjer učiti, nikogar spoštovati, ker ničesar več ni bilo. Bila je samo prazna sedanjost, hladna, brezčutna. Nekakšna trda temna kamnita trma.
Svet je obstal.
Življenje se je ustavilo.
Ljudje so obmirovali, utihnili. In spoznali, da so si sami povzročili to svojo grozo, si sami izbrisali svojo skupno in individualno zgodovino, si sami zaprli pot v prihodnost, si sami priklicali veter…

Zato, naj ne pride veter in naj ne zabriše sledov naših stopinj!

Vsakršna asociacija z dogodki v Zagorju ob Savi je namerna.

Vesna Arhar Štih

25. januar 2012

Arhiv novic...



Novice članov

Očistimo za čisto srečo
preberi novico

Konferenca FEEL Leadership - Etično voditeljstvo 2015 - 10.6.2015
preberi novico

9. redni občni zbor GPR
preberi novico

Obnova članstva
preberi novico

Etika v oglaševanju
preberi novico

UTD med utopijo in samoumevnostjo
preberi novico

Drnovškova Velikonočna poslanica iz 2007
preberi novico

8. občni zbor GPR - 17.04.2013
preberi novico

Dr Drnovšku v spomin, v Zagorju 23.2.13
preberi novico

Spominski večer - dr. Drnovšek - 22.2.2013
preberi novico

Ostali prispevki


Fotogalerija

Ostale fotografije


Koristne povezave

DZZZ Jesenice
DPMŽ Trbovlje
Jokajoča krava v klavnici
Hiška dobrot - Ekološka živila na spletu
Denas terapija
Slovenski Čebelarji
Portal Pozitivke

Ostale povezave


Kontakt

info@gibanje.org


Avtorji | Pravne informacije