15:43:58 | 27.05.2017
Področja delovanja
 
 

Univerzalni temeljni dohodek - UTD

Uvodna predstavitev zamisli

Uroš Boltin, februar 2008


Kaj je UTD ?

1.To je nek stalen (verjetno mesečni) dohodek, ki ga država brezpogojno izplačuje vsem svojim prebivalcem - neodvisno od drugih dohodkov, zaposlitve, premoženja, družinske situacije, pripravljenosti sprejeti ponujeno delo ali kakršnih koli drugih podobnih pogojev.

2.Znesek je za vse odrasle enak, za mladoletne je lahko manjši. (Npr. nekateri izračuni za Slovenijo se gibljejo okrog 150 evrov mesečno za odraslega v izhodiščnem trenutku.)

3.Upravičenost se lahko pogojuje z državljanstvom ali pa s stalnim bivališčem, lahko tudi z določenim časom stalnega bivanja ali kaj podobnega. Odločitev o tem bi bila verjetno ena od dilem ob uvedbi takega sistema. (Glej spodaj - migracije)


Kaj UTD ni ?

1.UTD ni "socialna podpora" za bogate. Ni obljuba, da bomo vsi ohranili enake obstoječe dohodke in imeli zraven še toliko več denarja. Taka želja bi bila seveda utopična. Uvedba UTD se neizogibno veže najprej na reformo davčnega in socialnega sistema, kasneje pa še trga dela. Na kratko, pomeni večje davke, manjše plače, pokojnine in socialne transfere. Večina prebivalstva bi bila v seštevku približno na istem. Nekateri, predvsem tisti z zelo nizkimi dohodki, bi imeli nekaj več. Tistih, ki bi bili na boljšem za celoten znesek UTD, je zelo malo. (Ukinile bi se npr. tudi davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, to pa so skoraj vsi, ki nimajo lastnih dohodkov.)

2.UTD ni poziv na barikade, k rušenju ali vsaj omejevanju kapitalizma. Prej obratno, UTD tržne mehanizme ne le pusti pri miru, ampak jih celo razbremeni mnogih ovir, ki so jim podvrženi v sedanjem sistemu. UTD je lahko stična točka, kjer se srečajo prizadevanja za socialno pravičnost in prizadevanja za liberalno dinamično gospodarstvo. V dobro obeh ciljev in na mnogo manj konflikten način kot sedaj.


Zakaj UTD ?

1.Pravica iz članstva v družbi: Enačba: plača = življenjski standard je močno zakoreninjena v naših glavah. Zato je danes plača kanal, preko katerega uveljavljamo vse mogoče pravice, ki s tržno vrednostjo našega dela nimajo nobene zveze. Npr. kot Evropejec pričakujem bistveno višjo plačo, kot jo ima Kitajec za enako delo. To je pravica, ki izvira iz mojega članstva v bogati družbi. Je nekakšna kolektivna dediščina, ne pa vrednost mojega dela. Ni razloga, da ne bi ta dediščina pripadala tudi tistemu, ki ne dela, in to je UTD. Še mnogo pomembneje pa je, da pri tistih, ki delamo, to ne sodi v plačo. To je treba ločiti, če želimo odpraviti zmedo na trgu dela, kjer plača predstavlja ceno dela.

2.Fleksibilen trg dela: Z omenjeno ločitvijo bi plačo lahko prepustili tržnim zakonitostim. To je dobro za delodajalce, a tudi za delavce. Če se uskladi ponudba in povpraševanje na trgu dela, izgine brezposelnost. Posledično izgine še kup problemov, ki izvirajo iz strahu pred brezposelnostjo. Če delavec lahko vedno dobi drugo delo, potem skoraj ne potrebujemo ne pravnega ne sindikalnega varstva delavskih pravic. Delavčeva socialna varnost na koncu samo v manjši meri sloni neposredno na prejemanju UTD, v večji meri pa na polni zaposlenosti. Torej dobimo kup koristnih učinkov od prostega trga dela, a seveda ob mnogo nižjih plačah, kot so zdaj. To pa je možno le z uvedbo UTD. Ze plače se ne bomo več borili s stavkami. Boj za manjše socialne razlike se prenese v politično sfero, kjer se odloča o višini UTD. Gotovo pa bi rast UTD lahko sledila padanju povprečne plače vsaj toliko, da bi ohranili sedanji življenjski standard. Če je gospodarstvo razbremenjeno pri stroških dela, lahko plačuje večje davke. Skupno breme je lahko najmanj enako, če ne večje, saj je pri togem trgu dela nefinančno breme velika dodatna ovira.

3.Odprava socialne pasti: V sedanjem socialnem sistemu tisti, ki dobiva podporo, praktično izgubi pravico do služenja denarja. Če karkoli priložnostno zasluži, se mu odvzame od podpore. To gotovo ni spodbudno za težko zaposljive, ki jih je že itak težko pripraviti do tega, da bi se trudili najti kakšno delo. Je pa tudi krivično do tistih, ki se trudijo sami kaj prispevati k rešitvi svojih težav, pa se jim nič ne pozna. V nekaterih primerih pa je zaradi podvajanja različnih transferov človek celo na slabšem, če te transfere zaradi lastnih dohodkov izgubi. Odločitev, da ne bo delal, je zanj racionalna in celo nujna. UTD pa bi se legalno sešteval z drugimi dohodki. Vsak človek bi imel pravico do služenja denarja. Čeprav sam UTD verjetno ne bi bil dosti večji od obstoječih podpor, ki bi jih nadomestil, bi tako omogočili ljudem, da si še sami pomagajo, kolikor koli že jim to uspeva.

4.Boljši položaj žensk: Vzdrževani družinski člani lahko v veliki meri prispevajo k ekonomski uspešnosti tistega, ki prinese domov plačo, a so od njega preveč odvisni. Celo, če zanje dobi davčno olajšavo, je ta razlika v neto plači še vedno "njegov denar". Država pa prihrani na račun te odvisnosti, saj bi sicer nezaposlena oseba bila upravičena do podpore, tako pa ni. Zgodi pa se celo, da te odvisnosti ni več, ker je nekdo de facto ločen, de iure pa ni, ker za postopek nima denarja. Država pa ga še vedno obravnava, kot da je preskrbljen, in ga pusti brez vsega. Z uvedbo UTD se ta odvisnost vsaj delno zmanjša.

5.Študentsko delo: Z uvedbo UTD bi verjetno med drugim ukinili tudi posebno davčno olajšavo za študente. Tisti, ki bi res rad študiral, bi imel nekaj denarja tudi brez prevelike delovne obremenitve, ki ga ovira pri študiju. Tisti, ki status vleče predvsem zato, da dela, pa bi izgubil motivacijo za takšno zlorabo sistema, saj bi UTD dobil ne glede na status, olajšave pa itak ne bi bilo več. Šolam in fakultetam bi nehal delati zmedo pri vpisnih statistikah. Hkrati pa bi bil v enakopravnem položaju z nekom drugim, ki ni "študent", pa bi rad kandidiral za isto delo. V sedanjem sistemu je študentsko delo edini povsem fleksibilni del trga dela, zato dobiva tak obseg in predstavlja nelojalno konkurenco ostalim. Če bi bili fleksibilni vsi, hkrati pa vsi enako obdavčeni, bi ta anomalija izginila. Brez uvedbe UTD pa bi tak premik preveč poslabšal položaj pravih študentov in zato ni izvedljiv.

6.Poenostavitev sistema: Obstoječi sistem socialnih transferov je zelo zapleten in nepregleden. Je rezultat stotih let krpanja zdaj tega, zdaj onega parcialnega problema. Marsikdo izpade po krivici, marsikdo pa se tudi dobro znajde in kopiči z več koncev. Sistem je poln nelogičnosti in stopnic, čez katere se ne splača stopiti. UTD sicer ne bi vsega odpravil. Pravice, ki ga po znesku bistveno presegajo, bi se samo zmanjšale. A že če odpravimo množico manjših transferov, smo veliko počistili. Poenostavi se tudi davčni sistem, predvsem z odpravo olajšav. Zaradi dviga spodnjih dohodninskih stopenj pa se tudi bližamo enotni davčni stopnji, a tokrat na socialno sprejemljiv način. Sicer ni potrebe, da bi popolno EDS uvedli hkrati z UTD, a če jo želimo uvesti, za kar gotovo obstajajo dobri razlogi, je UTD tisti predpogoj, da je to socialno sprejemljivo. Vse te poenostavitve seveda poleg ugodnega učinka na trg dela prinašajo tudi prihranek pri administraciji.

7.Razlogov se najde še veliko, različni avtorji naštevajo še marsikaj. Od bolj filozofskih utemeljitev do koristnih praktičnih učinkov. Tu navajam le tiste, ki se zdijo najbolj ključni pri politični odločitvi za tako reformo.


Zadržki ?

1.Strošek za državo: Pri UTD se obrača veliko denarja. A levji delež tega predstavlja bolj ali manj direktna kompenzacija z ukinitvijo obstoječih transferov ali dvigom davkov istim ljudem, ki z UTD pridobijo. V prvi fazi bo to verjetno dvig dohodnine neposredno posamezniku, ki dobi UTD. V drugi fazi pa postopen dvig drugih davkov, npr. DDV. To obremeni isto gospodarstvo, ki pridobi z nižjo ceno dela. Za neto strošek tu lahko štejemo predvsem razliko, ki jo pridobijo najrevnejši in ljudje brez lastnih dohodkov. Toda ne smemo pozabiti, da predstavlja fleksibilen trg delovne sile in aktiviranje dela brezposelnih ogromen ekonomski potencial. Vse gospodarske reforme, ki imajo za cilj bolj dinamično gospodarstvo, skušajo iti v tej smeri. A brez UTD so obsojene na zelo omejen domet, saj zelo hitro trčijo ob odpor ljudi, ki jim je plača edini vir socialne varnosti. Uvedba UTD je torej lahko investicija v zelo radikalno deregulacijo trga dela na socialno sprejemljiv in s tem politično realen način. Tako ambiciozna ekonomska reforma pa gotovo upraviči neto strošek, ki je npr. manjši od proračunskega izpada ob trenutno aktualni postopni ukinitvi davka na izplačane plače. Za grobo oceno: okrog četrt milijona odraslih prebivalcev Slovenije nima rednega dohodka (plače ali pokojnine). Večinoma so nekomu vzdrževani družinski člani (olajšava se ukine), denimo da potrebujemo še po 100 evrov mesečno za vsakega. Torej okrog 25 milijonov mesečno oz. 300 milijonov letno. Natančnejši izračun je seveda stvar konkretnega modela.

2.Spodbujanje lenobe: Dokler je dela premalo še za tiste, ki bi radi delali, najbrž res ni smiselno siliti tistih, ki nočejo. A slednjih prav gotovo ne bo veliko. Kdo pa se bo zadovoljil s 150 evri na mesec? Razen seveda, če bo zaradi dela imel še manj ali pa vsaj ne bo imel nič več, kot če ne dela. To pa se v sedanjem socialnem sistemu lahko zgodi. UTD dobiš neodvisno od tega, če delaš. Sedanjo socialno podporo pa samo pod pogojem, da ne delaš. Kaj je slabše?

3.UTD jemlje premožnim in sposobnim: Ta argument ni nič novega in je lahko namenjen vsakemu mehanizmu za korekcijo socialnih razlik. Ima svojo logiko, pa tudi protiargumente. UTD je pred drugimi korektivi na slabšem samo zato, ker ga še nimamo in torej na njegovi strani ni argument izvršenega dejstva. A da družba brez socialnih korektivov po sto letih boja zanje ni več realna, je dejstvo. Za tržno ekonomijo (in s tem tudi za premožne in sposobne) ima UTD daleč najmanj stranskih učinkov od vseh zdravil proti prevelikim socialnim razlikam. Brez vseh takih zdravil pa ne gre, naj nekateri še tako sanjajo tem.

4.Migracije: Ta zadržek je morda še najbolj racionalen. UTD, če ga uvede samo ena država, lahko postane magnet za priseljevanje. Tu je morda dobro biti previden. Pogojevanje z državljanstvom, ne s stalnim bivališčem, je morda tisti kompromis med ideali nekaterih borcev za UTD in realno politiko, ki bi vsaj prehodno preprečil prevelike probleme iz tega naslova. Vsaj toliko časa, dokler v UTD ne sledijo še druge države, da se pritisk malo razprši. Za tiste rezidente brez državljanstva, ki imajo druge dohodke in so pri nas davčni zavezanci, bi morda v vsakem primeru lahko imeli odbitek od dohodnine do višine UTD. To bi jih na trgu dela dejansko izenačilo z domačini, pa tudi s sedanjim izhodiščim dohodkom.


Več o UTD

1.Knjiga v slovenščini:
Philippe Van Parijs in soavtorji: Brezplačno kosilo za vse? Založba Krtina 2004
http://www.zalozbakrtina.si/zbirke/krt/129.htm

2.Svetovna mreža za temeljni dohodek - Basic Income Earth Network - BIEN
http://www.etes.ucl.ac.be/BIEN/Index.html



Novice članov

Očistimo za čisto srečo
preberi novico

Konferenca FEEL Leadership - Etično voditeljstvo 2015 - 10.6.2015
preberi novico

9. redni občni zbor GPR
preberi novico

Obnova članstva
preberi novico

Etika v oglaševanju
preberi novico

UTD med utopijo in samoumevnostjo
preberi novico

Drnovškova Velikonočna poslanica iz 2007
preberi novico

8. občni zbor GPR - 17.04.2013
preberi novico

Dr Drnovšku v spomin, v Zagorju 23.2.13
preberi novico

Spominski večer - dr. Drnovšek - 22.2.2013
preberi novico

Ostali prispevki


Fotogalerija

Ostale fotografije


Koristne povezave

Center za starše
Portal Pozitivke
Video proti nasilju staršev
Moj pes
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Slovenska tehnološka platforma za vodik in gorivne celice
Zavetišče Gmajnice

Ostale povezave


Kontakt

info@gibanje.org


Avtorji | Pravne informacije