12:14:20 | 24.09.2017
Področja delovanja
 
 

Komu koristi? Ja, malo čuden naslov na straneh Gibanja, ki koristoljubja in egoizma ne postavlja ravno v ospredje. Pa vendar, govorimo o ideji, ki jo lahko uresničimo samo institucionalno. Treba jo bo "prodati" širši družbi, če hočete, politiki in volilcem. Je že tako, da je del ljudi pripravljen tudi kaj žrtvovati za solidarnost, del pa jih razmišlja bolj egoistično. Na tej ločnici navsezadnje nastajajo mnoge fronte konfliktov v družbi.

Tudi ko gre za univerzalni temeljni dohodek (UTD), nekateri že brusijo meče za podoben konflikt. Pa je to smiselno? Tu trdim, da ni. Tudi, če razmišljamo egoistično, ne. Trdim, da je nasprotovanje UTD prej stvar nerazumevanja kot egoizma.

No ja, če gre za nekatere socialne uradnike ali sindikaliste, ki bi z UTD izgubili svojo družbeno vlogo, njim ne očitam nerazumevanja. Oni že vedo, zakaj so proti. Za večino ostalih nasprotnikov pa bi bilo smiselno stvar malo premisliti. A pojdimo po vrsti.

Ko govorimo o UTD, večina ljudi seveda najprej pomisli na tiste z družbenega dna, ki bi dobili UTD, zdaj pa nimajo nobenega dohodka, ker jim po veljavnih kriterijih ne pripada niti socialna podpora. In potem se začnejo razprave o tem, ali so ti kriteriji pravični, ali jih je treba samo malo popraviti, ali pa bi bilo bolj pravično, da jih z UTD preprosto ukinemo. Jasno, UTD za te ljudi bi bil strošek za državno blagajno, torej sledi sklep, da ostali člani družbe nekaj žrtvujejo.

A poglejmo z druge strani. Eden ključnih argumentov za UTD je ugotovitev, da smo ljudje precej bolj odvisni od sreče, podedovane in sprotne, ter manj od lastnih zaslug, kot si radi domišljamo. To dejtvo ne določa le položaja tistih iz prejšnjega odstavka, ki so morda imeli največjo smolo, ampak tudi odnose med večino ostalih ljudi. Če imamo službo, je to sreča, ki je nima vsak, in ni enako velika za vsakogar, ki jo ima. Torej plača izvira tudi iz te sreče, ne le od naših zaslug pri opravljanju dela. Zakaj se marsikdo trese, da bi službo izgubil? Ker se zaveda, da je služba njemu vredna več, kot je on vreden za svojega šefa! Zakaj se cele panoge tresejo pred azijsko konkurenco? Ker vedo, da se tržna vrednost tistega, kar proizvajajo, lahko čez noč razpolovi. Danes je moje delo cenjeno, jutri bom delal isto, pa ne bo vredno več nič. Seveda, treba se je prilagajati spremembam, a tudi pri tem nimamo vsi enakih možnosti.

Vse skupaj ni čista loterija. Statistična korelacija med zaslugami in učinkom obstaja, na tem temelji ves motivacijski mehanizem kapitalizma. A žal tudi vera nekaterih (tistih na desni) v to, da je tržni učinek pravična nagrada za zasluge. Za slednje pa bi morala korelacija biti popolna. To pa spet ni, je nekje med 0 in 100%.

Spet drugi (tisti na levi) verjamejo, da sicer trg zaslug ne meri pravično, da je treba meritev popraviti, a še vedno se vrtijo predvsem okrog zaslug. Pokvarijo učinkovitost tržnih mehanizmov, nekaj malega pri tem popravijo socialnih krivic, vse skupaj pa je precej stihijsko. Tržna vrednost ni idealno merilo za upravičevanje razlik, a vprašanje je, če je politično dogovarjanje o korektivih ali izsiljevanje s štrajki kaj manj slab način.

Pa bi bilo treba samo priznati, da ne gre vedno za zasluge, ampak tudi za srečo! In najbolj pravičen način za delitev sreče je, da daš vsem enako. To pa ni nič drugega kot UTD.

Tržna vrednost našega dela ni idealen, a je še vedno najmanj slab način za merjenje zaslug in njihovo nagrajevanje. S popravljanjem te meritve ne pridemo daleč. Ker pa je do neke mere neizogibno krivična, je edino smiselno, da njen pomen zmanjšamo. Po eni strani višji davki zaradi UTD zmanjšajo neto dohodke, torej tudi absolutne razlike med njimi, po drugi strani pa te razlike predstavljajo tudi relativno manjši delež skupnega dohodka posameznika, ki je seštevek zaslužka in UTD.

Tako bi z eno potezo marsikaj postavili na svoje mesto. Zmanjšali bi odvisnost delavcev od delodajalcev. To bi učinkoviteje od vseh predpisov in inšpektorjev omejilo šikaniranja na delovnem mestu. Če je prehudo, človek mora imeti možnost, da preprosto odide, ne da bi bil pri tem eksistenčno ogrožen. A tudi, če ni hudo, če želi človek le iskati novo priložnost, bo laže prevzel tveganje, če bo imel zagotovljeno neko osnovno eksistenco. Seveda to omogoči tudi lažje odpuščanje in nižje bruto plače, saj UTD poskrbi, da to ni več tako usodna stvar za posameznika. Naj tržne zakonitosti opravljajo svoje delo, tudi odpravijo brezposelnost, ki je samo nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem! Varnega delovnega mesta, ki je zdaj le privilegij nekaterih, ne bo več. A na koncu za večino ljudi socialne varnosti ne bo zagotavljal le UTD, pač pa tudi polna zaposlenost. Vse postane bolj fleksibilno, to je na koncu dobro za vse, tako za delavce kot delodajalce.

Seveda, UTD je neto strošek za proračun. Večini bi sicer z višjo dohodnino vzeli približno enak znesek, nekaterim bi to le nadomestilo obstoječe socialne transfere, a delu prebivalstva ne bi bilo kje toliko vzeti, nekaj bi morali pokriti iz drugih virov. Ta strošek ni zanemarljiv, a tudi nepredstavljivo velik ni. Po grobi oceni verjetno primerljiv z izpadom ob odpravi davka na plače, ki se trenutno postopno izvaja. Torej ob eni redkih reform, s katero smo se skoraj vsi strinjali in prinaša gotovo pozitivne učinke. Učinki uvedbe UTD pa bi bili vredni precej več.

Torej, UTD ne bomo uvedli le zaradi klošarja Frančka, ki morda res ne zmore, pa je po krivici obtožen lenobe. Ob vsem spoštovanju do tistih, ki bi radi pomagali predvsem njemu in predstavljajo danes prvo linijo zagovornikov UTD. Gre za mnogo globji poseg v družbene odnose. Tudi tisti, ki menijo, da Franček upravičeno ne dobiva podpore, in na tem gradijo vso moralno argumentacijo proti UTD, bi se morali vprašati, če je to res najpomembneje. Je res usoda nacionalne ekonomije odvisna od tega, če uspemo Frančka prisiliti, da gre pometat ceste ali prestavljat kakšne škatle? Je vredno zaradi tega živeti v sedanji zmedi napol tržne napol dogovorne ekonomije (vsaj ko gre za trg dela), samo da ne bo Franček dobil kakega evra preveč? Osebno ne verjamem, da bo dobil po krivici. A tudi če bi to verjel, Franček ne bo ne prvi ne zadnji, ki bo zaradi širšega intersa legalno dobil več, kot je pravično. Ne pozabimo npr. na bogate dediče, ki niso nič ustvarili. A nedotakljivost zasebne lastnine, tudi podedovane, je pač del sistema, ki dobro deluje, zato jo toleriramo.

Ne gre le za Frančka. Gre za vse nas. To bi morali razumeti tako tisti, ki hočejo sproščeno Slovenijo, kot tisti, ki bi bili radi svetilnik Evrope. Pa tudi tisti, ki s premoščanjem prepada med socialo in kapitalom mislijo zares. Ker ne bomo sproščeni, dokler je naša eksistenca usodno odvisna od negotove službe. Ne bomo svetilnik, dokler bomo ideje iskali samo med recepti, ki jih je kdo drug že preizkusil. In tudi z omenjenim premoščanjem ne bo nič, dokler bo dilema samo v tem, ali bo moja socialna varnost, kolikor je pač bo, na grbi mojega delodajalca, ali pa je ne bo.

Uroš Boltin



Novice članov

Očistimo za čisto srečo
preberi novico

Konferenca FEEL Leadership - Etično voditeljstvo 2015 - 10.6.2015
preberi novico

9. redni občni zbor GPR
preberi novico

Obnova članstva
preberi novico

Etika v oglaševanju
preberi novico

UTD med utopijo in samoumevnostjo
preberi novico

Drnovškova Velikonočna poslanica iz 2007
preberi novico

8. občni zbor GPR - 17.04.2013
preberi novico

Dr Drnovšku v spomin, v Zagorju 23.2.13
preberi novico

Spominski večer - dr. Drnovšek - 22.2.2013
preberi novico

Ostali prispevki


Fotogalerija

Ostale fotografije


Koristne povezave

Klub srečnih - Bodi, kar si!
Društvo za Radost
Ekološka kmetija Demeter
Društvo Tea
DZZZ Ljubljana
Moja šola
Center za starše

Ostale povezave


Kontakt

info@gibanje.org


Avtorji | Pravne informacije