12:19:01 | 24.09.2017
Področja delovanja
 
 

Avtor knjige Pogledi na družbo Rudolfa Steinerja je Dr. Andrej Fištravec, univ. dipl. soc. Knjiga je vir iz katerega so vzeti citati in odlomki kot avtorski tekst za vse prispevke v celoti.

Dr. Andrej Fištravec bo gost okrogle mize na temo Univerzalni temeljni dohodek. Povabili smo ga, ker je en redkih strokovnjakov pri nas (in tudi v svetu), ki si je za svojo disertacijo izbral Rudolfa Steinerja. Redkost med akademiki in znanstveniki je tudi njegova doslednost v povezovanju teorije in prakse; torej mišljenja, govora in delovanja. Zvestobo Steinerjevi socialni praksi dokazuje z opravljeno specializacijo za waldorfskega učitelja in kot ustanovitelj waldorfskega vrtca in osnovne šole v Mariboru.

In zakaj povezujemo Rudolfa Steinerja z Univerzalnim temeljnim dohodkom? Steiner je bil velik vizionar in poznavalec duhovnih (nevidnih) in materialnih (vidnih in čutnih) razsežnosti našega sveta in življenja. Že kot mlad študent je na Dunaju urejal bogato Goethejevo zapuščino (ki do dandanes ni v celoti dostopna za javnost) in na ta način bil učenec enega največjega misleca vseh časov. Kasneje je Goethejeva »vedenja« o duhovni razsežnosti sveta nadgrajeval še s svojimi modeli socialnih praks na mnogih področjih družbeno-socialnega življenja (pedagogika, medicina, kmetovanje, ekonomija, sociologija…).

Žal je, tako kot mnogi njegovi sodobniki, ostal veliki večini javnega in znanstvenega kroga ljudi »prikrit«. Materialistični znanstveni pogled na svet, ki se je pričel dvigati v zavesti ljudi, je bil hitrejši. Kazalo je, da vsemogočni »človek« ne bo nikoli več potreboval ne duha, ne Boga, kaj šele Steinerja…V današnjem času krize sveta in v materijo ujetega človeškega duha zopet potrebujemo Steinerja in njegovo razlago »resničnosti«. Potrebujemo ga zato, da bomo sploh razumeli kaj se dogaja z nami, z našimi bližnjimi in širšimi odnosi v družbi, da bomo vedeli kje in kako pričeti iskati rešitve iz situacije, v kateri smo se znašli.

Ob vsem tem pa močno dvomim, da Steinerjevega pogleda na družbo, predvsem tistega dela o človekovih potrebah, izkoriščevalski del kapitalistov ne pozna! Videti je, da so ga močno upoštevali, toda v svojo korist. Ves marketinško - propagandni aparat kapitalističnega monopola že dolgo več ne proizvaja dobrin, za dobrobit in blaginjo družbe, temveč je vsa njihova pozornost usmerjena v proizvodnjo vedno novih in vedno večjih UMETNIH POTREB…. Posiljujejo nas z »dobrinami«, ki jih »potrebujemo« samo zaradi njihovega dobička! Posledica je izčrpanost naše matere Zemlje preko vseh meja in njeno uničevanje čez vse meje predvidljivega. Kdo od nas se še počuti varnega? Kako naj vemo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan?

V mnogih razpravah o univerzalnem temeljnem dohodku je kot eden glavnih nasprotovanj navedeno dejstvo, da bi njegova uvedba podpirala »lenuhe«. Jaz pa vsem tem avtorjem zastavljam vprašanje: Kdo, ozaveščen in z odgovornostjo v srcu do matere Zemlje, bo kmalu še sploh pripravljen garati za zaslužke peščice bogatinov? In kako dolgo še?

Dr. Andrej Fištravec v odgovoru na vabilo za okroglo mizo:

»V osnovi bom govoril, da že sedaj obstajajo različni tipi kapitalizma in da to, kar govori Steiner obstaja v različnih antropozofsko usmerjenih socialnih praksah. Jedro Steinerjevega obrata pa je spoznanje, da človekovo delo ne more obstajati kot blago, ker ga zaradi njegove enkratnosti in neponovljivosti ni mogoče kvantificirati, zaradi česar ni mogoč objektiven blagovni odnos.«

Rudolf Steiner:
»Ker je človek začel doživljati samega sebe in svet kot nekaj tri-členega, je pričel v svoji podzavesti zahtevati tri-členi socialni organizem in ne samo enovitega monističnega državnega organizma, ki zajema tudi gospodarsko in državno življenje; pričel je zahtevati duhovno organizacijo zase, pravno-politično ali pravno-državno organizacijo zase in gospodarsko organizacijo zase. Samo tako bo človek našel samega sebe v zunanjem svetu. Največji pretresi današnjega časa izhajajo iz tega in dosegajo najvišjo možno točko zato, ker socialni organizem ni ekvivalentno členjen glede na potrebe človekovega naravnega organizma.«


Dr. Andrej Fištravec: Pogledi na družbo Rudolfa Steinerja, Maribor : Litera, 2003

IZ UVODA AVTORJA

Pričujoče delo je nastalo na osnovi avtorjeve disertacije iz leta 1999 in predstavlja v svetu prvi poskus vrednotenja in uvrstitve antropozofskega koncepta družbe Rudolfa Steinerja v okvir sociološke tradicije na disertacijski ravni.

S Steinerjem in z različnimi antropozofskimi socialnimi praksami (kot primer z waldorfsko pedagogigo ali biodinamičnim kultiviranjem zemlje) sem se pričel srečevati kot zasebnik od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. In če sem si hotel dati zadovoljive odgovore, zakaj me te socialne prakse zanimajo in zakaj jih skušam uresničevati, sem lahko to storil samo kot cela osebnost. Torej kot zasebnik in kot akademski profesionalec.

Na splošno v Evropi ne obstaja posebno zanimanje za akademsko in sploh znanstveno ukvarjanje s Steinerjevim delom, čeprav bi bilo glede na številne antropozofske socialne prakse širom Evrope pričakovati ravno nasprotno. Zato lahko rečem (…), da recepcija izjemno obsežnega Steinerjevega opusa (ki mu v sodobni zgodovini znanosti zlepa ni mogoče najti primerjave) še zdaleč ni izpeljana oziroma se še sploh ni prav začela.

Sodobne znanosti ne posedujejo absolutnega vedenja o svetu, v katerem živimo. Tudi če izhajamo iz predpostavke, da je znanstveni pogled na svet najbolj veljaven pogled na svet, to še zdaleč ne pomeni, da je njegova veljavnost popolna. Prav nasprotno: razvoj znanstvenih disciplin nenehno kaže, da so veljavnosti znanstvenih stavkov, s katerimi se izrekamo o družbi in naravi, vedno znova samo bolj ali manj približni, s časovne perspektive tudi presenetljivo približni ali celo povsem neveljavni.

Zaradi preseganja tovrstnega spoznavno-teoretskega in ontološkega neskladja sodobnih znanosti ter družbene in naravne resničnosti, s katero se znanosti ukvarjajo, se mi zdi neobhodno vsaj dvoje. Prvič, da znanstveniki ne pristajamo na velikokrat (sladek) privid, kako zelo smo pomembni, in (posledično) samozadostni, zaradi česar se moramo potem braniti z različnimi znanstvenimi stereotipi in predsodki. In drugič, da smo (v izogib prvemu) nenehno pripravljeni na samopremisleke lastnih predpostavk in postopkov, ki jih uporabljamo pri svojem delu, ter zaključkov, do katerih pri svojem delu prihajamo.

Zaradi človekove potrebe po razumevanju sveta, ki sicer predstavlja gonilno silo njegovih prizadevanj, ki so se v zahodni civilizaciji v veliki meri institucionalizirale v znanstvenih interpretacijah družbene in naravne resničnosti, ne absolutiziram. Znanstveno spoznanje sveta je tako samo eno izmed delnih spoznanj sveta, do katerih se je dokopalo človeštvo (pri čemer se je treba zavedati, da je zahodni koncept znanosti sicer dominanten koncept znanosti v sodobnem svetu, vendar že na ravni znanstvenih konceptov ni edini koncept znanosti, kaj šele da bi bil edini koncept, s pomočjo katerega ljudje dojemamo in razumemo svet). Zaradi mene je lahko znanstveno spoznanje tudi najbolj resnično (torej veljavno) v primerjavi z vsemi ostalimi vrstami spoznanja. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je tudi najbolj resnično (veljavno). In kar bi lahko bilo najhujše, tudi edino.
Kombinacija znanstvene samozadostnosti, podkrepljena s spoznavno teoretskimi in ontološkimi zagatami, ter iz njih izhajajočimi predsodki, so tisti razlogi, zaradi katerih se je po mojem mnenju v (zahodno) znanstvenih krogih pričelo molčati o Steinerjevem opusu in zaradi česar predstavlja znanstvenim sodobnikom njegovo delo še vedno vir nelagodja, zaradi katerega se ne splača soočati z njegovim delom.
Upam, da lahko pričujoče delo pokaže na neumestnost obeh omenjenih razlogov.

DRUŽBA KOT TRI-ČLENI SOCIALNI ORGANIZEM

Steiner jedrnato razčlenjuje vse tri člene socialnega organizma v »Die Kernpunkte«.
Gospodarsko življenje predstavlja tisti del socialnega organizma, ki je v zvezi z vsem tistim, kar predstavlja proizvodnjo, cirkulacijo in potrošnjo blaga.
Drugi člen socialnega organizma je življenje javnega prava oziroma politično življenje. Njemu pripada to kar bi se v smislu stare pravne države lahko označilo s pravnim življenjem države.
Kot tretji člen v socialnem organizmu pa označuje vse tisto, kar se nanaša na duhovno življenje. Torej vse, kar počiva na naravni nadarjenosti posameznega človeškega individuuma in vstopa v socialni organizem tako na osnovi naravno-duhovne kot fizične nadarjenosti posameznega človeškega individuuma.

Prvi, gospodarski sistem, je v zvezi z vsem, kar mora biti prisotno, da lahko človek regulira svoj materialni odnos do zunanjega sveta. Drugi, državno-pravni sistem, je v zvezi s tistim, kar mora biti prisotno v socialnem organizmu zaradi odnosa človeka do človeka. Tretji, duhovno-kulturni sistem pa v zvezi z vsem, kar vstopa v socialni organizem na osnovi kreativnosti posameznega individuuma.

Za tovrstno primerjavo se odloči (Steiner) zato, da bi človeško mišljenje postalo tako gibljivo, da bi z njim lahko razumeli socialni organizem znotraj njemu lastnih potreb.
Načelo tričlenosti, ki predstavlja ob razumevanju družbe kot socialnega organizma osrednji socialno-teoretski okvir Steinerjeve konceptualizacije družbe, je tesno povezano s Steinerjevim psihološkim in antropološkim razumevanjem človeka nasploh. Namen našega prispevka seveda ni, da bi se natančneje ukvarjali s Steinerjevim konceptom človeka. Vseeno pa moramo opozoriti na ta vidik, še posebej, ker to razumevanje obvladuje celoten Steinerjev opus, in ker mu tudi Steiner sam pripisuje velik pomen.

Na podlagi njegovega ograjevanja od direktnih analogij med naravnimi in socialnimi organizmi tudi lažje razumemo njegovo govorjenje o človeškem organizmu in socialnem organizmu, ko ju primerja na ravni njunih osnovnih sistematskih funkcij: funkcij sistema glave in živčevja, ritmičnega sistema in sistema izmenjave snovi.
Steiner namreč pravi, da če opazujemo človeški in socialni organizem na ravni njunih osnovnih sistemskih funkcij, potem lahko rečemo, da tiste zakonitosti, ki veljajo pri človeku v njegovem sistemu glave in živčevja, veljajo v socialnem organizmu v gospodarskem sistemu; tiste zakonitosti, ki veljajo pri človeškem organizmu v njegovem ritmičnem sistemu, veljajo pri socialnem organizmu v pravno-državnem sistemu; zakonitosti pa, ki veljajo pri človeku v njegovem sistemu izmenjave snovi, veljajo pri socialnem organizmu v njegovem kulturno-duhovnem sistemu.

Po Steinerju tako za gospodarski sistem socialnega organizma veljajo tiste zakonitosti, ki so primerljive s človekovo dejavnostjo čutov in živčevja, torej imamo pred seboj dve dejavnosti, brez katerih ni mogoče misliti obeh organizmov – človeka v posebnosti, ki jo dobiva s pomočjo živčnega sistema (na splošno lahko rečemo posebnost »samozavedanja«), družbe pa v posebnosti zadovoljevanja potreb preživetja, brez česar nobena družba ni mogoča.

GOSPODARSKI ČLEN DRUŽBE

»Ves sklop bitja, ki se ustvarja v procesih, kateri slonijo na odnosih človeka do narave in se nadaljujejo v vsem, kar mora storiti človek, da bi predelal naravne proizvode in jih usposobil za potrošnjo, vsi ti procesi in samo ti procesi zajemajo tisto, kar se v socialnem organizmu imenuje gospodarski člen.« ( Rudolf Steiner)

Gospodarsko življenje socialnega organizma temelji na naravi in njenih danostih. Ta podlaga daje gospodarstvu in s tem celotnemu socialnemu organizmu pomemben pečat, čeprav se naravne danosti v svoji prvobitni obliki ne pojavljajo v nobeni socialni organizaciji. Te naravne danosti se v socialni organizem vgrajujejo na podoben način, kakor se v socializacijo človeka vgrajujejo njegove naravne telesne in duhovne sposobnosti.

Gospodarsko življenje ima v socialnem organizmu mesto »sistema glave«, s katerim je pogojena individualna nadarjenost človeškega organizma. Tako kot je »sistem glave« odvisen npr. od delovanja pljuč in srca, tako je gospodarski sistem odvisen od človeške dejavnosti.
Vendar, tako kot glava ne more samostojno voditi regulacije dihanja, tako se tudi sistem človeškega dela ne more regulirati samo s tistimi silami, ki bi bile prisotne samo znotraj gospodarskega sistema. Človek v gospodarskem sistemu je bitje, ki se v njem nahaja s svojimi interesi, ki ne izhajajo iz gospodarskega sistema. V gospodarskem sistemu se zadovoljujejo samo potrebe, ki jih človek prepoznava kot svoje. Potrebe pa nastajajo znotraj razvoja človeka kot naravnega in duhovnega bitja.

»Ker je na vprašanje interesov znotraj socialnega organizma najbolj ustrezno odgovoriti tako, da posamezen človek z njihovo pomočjo na najboljši način pride do zadovoljitve svojih potreb in da se na najbolj koristen način vključi v gospodarstvo, se mora to vprašanje praktično rešiti z ureditvijo gospodarskega sistema. To pa je mogoče samo tako, da se interesi lahko v resnici svobodno izražajo in se s tem ustvarjata volja in možnost, da se počne tisto, kar je primerno za njihovo zadovoljevanje." ( Rudolf Steiner)

Zadovoljevanje človekovih interesov in potreb v gospodarskem sistemu se uresničuje s proizvodnjo in izmenjavo blaga, tj. »dobrin, katerim daje vrednost človeška potreba«.
Blago ne dobi svoje vrednosti abstraktno ali poljubno, marveč samo tako, da mu vrednost podeli tisti, ki ga troši. Izdelek človeka-proizvajalca dobi svojo vrednost (postane blago) šele takrat, ko se pojavi človek-potrošnik. Brez nekoga, ki ima interes po določenem izdelku, je proizvajanje dobrin brez vrednosti in v gospodarskem smislu brez pomena.
Kapital in na njem temelječi odnosi v družbi so za Steinerja socialno dejstvo, ki izvira iz zgodovinskega razvoja socialnega organizma.

»Do sodbe o načinu, kako kapital pospeševalno ali zaviralno deluje v krogotoku socialnega organizma, lahko človek pride samo takrat, ko je sposoben videti, kako človeške individualne sposobnosti sodelujejo in se trošijo v ustvarjanju pravil in moči gospodarskega življenja kapitala.« ( Rudolf Steiner)
Steinerjevo vrednotenje učinkovanja kapitala na konkretne socialne odnose torej izhaja iz institucionalizacije kapitalskih odnosov v družbi, glede na odnos do posameznih članov moderne družbe, ki sodelujejo v socialnih odnosih kapitala.
Zato se mu vprašanje človeškega dela kaže kot vprašanje, do katerega je mogoče zavzeti ustrezno sodbo, v kolikor vprašanje človeškega dela povežemo z nosilcem tega dela (torej konkretnim posameznikom) in v kolikor delo, ki ga opravlja, ne izničuje človekovega dostojanstva. Takšna analiza je mogoča tako, da opazujemo na eni strani odnos človeka do njegovih lastnih (delovnih) sposobnosti, na drugi strani pa, kako je njegov delovni akt umeščen v sami pravni zavesti socialnega organizma.

S tem Steiner kaže, kako nujno je, če hočemo govoriti o gospodarskem življenju znotraj socialnega organizma, da človek ohranja tudi znotraj tega člena možnost svobode svojega kulturno-duhovnega življenja, saj edino tako lahko njegovo delo tudi ostane njegovo, v njegovi posesti. Na drugi strani pa takšna zastavitev nujno potegne za seboj tudi zahtevo po socialnosti odnosov znotraj gospodarskega organizma.

»Donos nekega dela, ki sloni na človekovih individualnih sposobnostih in se organizira s pomočjo kapitala, mora v zdravem socialnem organizmu – kot vsako duhovno delo – izhajati na eni strani iz svobodne iniciative delavcev, na drugi strani pa iz svobodnega razumevanja drugih ljudi, ki želijo dosežke njihovih sposobnosti…
Svoboden razvoj individualnih sposobnosti, ki delujejo na osnovi kapitala, ni povzročil stanja, po katerem mora biti človeška delovna sila blago, ampak onemogočanje teh sil s strani političnega državnega življenja ali s strani krožnega toka gospodarskega življenja.« ( Rudolf Steiner)

Privatna lastnina ni nič drugega kot (samo) posrednik svobodnega delovnega razpolaganja s proizvajalnimi sredstvi. Lastnik ima samo pravico razpolagati s svojo lastnino, v skladu s svojo lastno svobodno iniciativo. Pravica razpolaganja pa se lahko spremeni takrat, ko se privatna lastnina prične pretvarjati v sredstvo za neutemeljen razvoj moči, ki v osnovi nima ničesar skupnega z načeli, ki veljajo v gospodarskem sistemu in so povezana z neprestanim kroženjem materialnih dobrin in blaga.

»Posameznik proizvaja samo v sodelovanju z drugimi… S pravico do razpolaganja z neko dobrino se torej ne more upravljati ločeno od interesov skupnosti. Iz tega izhaja, da ne kaže iskati načinov, kako izkoreniniti lastnino iz osnov, iz katerih izrašča kapital, ampak, kako upravljati s tem lastništvom, da bi kar se da dobro služilo celotni skupnosti.« ( Rudolf Steiner)

Naloga države seveda ni omejevanje ali izničevanje privatne lastnine ter spreminjanje le-te v smeri skupne (državne) lastnine, kar se je v Steinerjevem času takoj po prvi svetovni vojni začelo kazati skozi sovjetski socialni eksperiment (in kar je sam tudi eksplicitno kritiziral).

Država lahko v gospodarstvu »intervenira« samo takrat ali na tak način, da zagotavlja prenašanje lastniških pravic, ki se ne iztekajo v produktivnem delu, ki torej ne zagotavljajo nadaljnjega kroženja kapitala. Država je lahko v takšnih primerih samo posrednica, nikakor pa nima pravice, da bi si to lastnino prigrabila. Konkretne oblike pravnega reguliranja prenašanja lastnine s strani države so odvisne od vsakokratnih konkretnih zgodovinskih okoliščin, znotraj katerih se bi izpeljala takšna regulacija.

Isto načelo velja tudi za lastnino, pridobljeno s pomočjo varčevanja; tako pridobljena lastnina se mora prenesti na posameznika ali skupino ljudi, ki proizvajajo ali materialno ali duhovno (torej ne uživajo rente), izbere pa jih poslovnež, z oporoko.
Denar sam zase, ne da bi imel pokritje v konkretnem delu in potrebah, ne sme biti v posesti »lastnika«, kar se dosega z ustreznimi uredbami in ustanovami.

»Človek ne more delati sam zase, kot tudi ne more pojesti samega sebe.«
Sam razredni boj znotraj socialnega organizma izgubi pomen, ker prenehajo obstajati razlogi, ki delavstvo vanj poganjajo. Vzporedno s spreminjanjem privatne lastnine se spreminjajo tudi delavske mezde zaradi
»socialne soodvisnosti ljudi, ki so sposobni nositi in ustvarjati življenje«
»Lastnina preneha biti tisto, kar je bilo do sedaj… Predmeti lastnine bodo vstopili v krogotok socialnega življenja. Posameznik ne bo mogel več uveljavljati svojih privatnih interesov na škodo skupnosti, vendar pa tudi skupnost ne bo mogla upravljati z njo birokratsko, na škodo zasebnika.« ( Rudolf Steiner)

Gaja Lašič



Novice članov

Očistimo za čisto srečo
preberi novico

Konferenca FEEL Leadership - Etično voditeljstvo 2015 - 10.6.2015
preberi novico

9. redni občni zbor GPR
preberi novico

Obnova članstva
preberi novico

Etika v oglaševanju
preberi novico

UTD med utopijo in samoumevnostjo
preberi novico

Drnovškova Velikonočna poslanica iz 2007
preberi novico

8. občni zbor GPR - 17.04.2013
preberi novico

Dr Drnovšku v spomin, v Zagorju 23.2.13
preberi novico

Spominski večer - dr. Drnovšek - 22.2.2013
preberi novico

Ostali prispevki


Fotogalerija

Ostale fotografije


Koristne povezave

Eko Trgovina Kalček
Zavetišče Gmajnice
Društvo Tea
Zavetišče Zonzani
Življenje uhaja iz nadzora
Fundacija Nazaj na konja
Skupaj za zdravje človeka in narave

Ostale povezave


Kontakt

info@gibanje.org


Avtorji | Pravne informacije