ZGODBE: Genko s planeta GSO

Nekoč je bil zeleno-modri planet, na katerem so živeli ljudje in se vsak dan kopali v soncu. Dihali so zrak in pili vodo. Spoštovali so naravo, ki jim je dajala vse, kar so potrebovali za mirno življenje. Živali se jih niso bale, rastline pa so jim vdano služile. Hrana je bila okusna in dišeča.

Genko iz Planeta GSO je že večkrat slišal za podobne zgodbe o tistem planetu. Sošolci so se norčevali iz njega, ko jim je pripovedoval o tem. Nekega dne pa je naletel na zaprašeno knjigo s slikami. Čeprav so bile že obledele, je lahko jasno videl, kako so jim bili ljudje podobni. Čudil se je, kako so bili lepi; imeli so enako velike oči in ušesa, nos ni bil tako velik. Tudi roke in noge so se mu zdele skladnejše s telesom. Pogledal se je v ogledalo in prešinila ga je misel, da je bil nekoč veliko lepši, popolnejši.

Mama se je izogibala odgovoru, zato je šel in povprašal babico, ali res kje obstaja planet, o katerem je toliko razmišljal. Babica mu je s upajočim nasmehom na ustnicah in solzico v kotičku zasanjanih oči pripovedovala, da je bil takšen nekoč njihov planet Zemlja, dokler ga ljudje niso tako zelo gensko spremenili.

Prikupno zmedeni Genko je torej naš radovedni junak iz prihodnjega sveta.

Ali je deček morda le sanjal? Ali mu bomo pomagali najti vstopnico za izgubljeni svet?


Zgodba: Miro Mihec
Ideja, ime, okvir: Drago Purgaj, Marjan Holc, Gaja Lašič