DARFUR… KRAJ, KJER DUŠE UMOLKNEJO
Je kraj, kjer razpokana prst grozeče žari,
vsa prhla in suha brez kančka življenja
podrhtava pod lačnimi stopali,
v prašnem viharju vojne za vodo
nemo kliče usmiljenja …
Je kraj, kjer usahli izvir za poslednjo kapljo prosi,
zazrt v globino lastne nemoči,
da pozelenel bi zasušeno ravnino,
priklical življenja vir v svojo sredino
in vdahnil v žgočo praznino vodne gladine modrino …
Je kraj, kjer uboga živina nemočna leži,
čaka, da zemlja ji živež rodi,
z upajočim pogledom gospodarja išče,
obrača se v prahu sušne nemilosti,
v pogibelj očesa utrujena upira …
Je kraj, kjer trave ožgane brez semen se suše,
brez boja v žgočem vetru poteptane,
brez zrna, ki vzklilo rodilo bi nove rodove,
v že davno pozabljenem valovanju v vetru
še poslednji up jim suša vzame…
Je kraj, kjer drobna roka za življenjem zaman se oklepa ,
ne najde več opore v umirajoči materi,
ki v brezmejni ponižni žalosti
poslednjič ljubeče stisne dete k sebi,
brez moči, da dah življenja mu ohrani …
Je kraj, kjer mrhovinar čaka poslednji izdih shiranega telesa,
zadnje žive sokove posrka in meso izkljuje,
še kost mu je premalo,
da poletel bi v živo daljavo,
le v usihajoči mirnosti stoji na preži …
Je kraj, kjer žejna duša prosi milosti,
prosi za mir v njej in mir v naravi,
da voda življenja pretakala bi se prosto,
vsem dana ob stvarjenju nam v mano,
nikoli pozabljena od Boga …
Je kraj, kjer ni …. vode, hrane, miru,
kraj pozabljen od človečnosti,
kjer usahle duše umolknejo
in ne prebude se več v življenje,
svet pa umira z njimi v puščavi izobilja…
(salkas)
Arhiv novic...
|
