DARFUR… KRAJ, KJER DUŠE UMOLKNEJO Je kraj, kjer razpokana prst grozeče žari, vsa prhla in suha brez kančka življenja podrhtava pod lačnimi stopali, v prašnem viharju vojne za vodo nemo kliče usmiljenja … Je kraj, kjer usahli izvir za poslednjo kapljo prosi, zazrt v globino lastne nemoči, da pozelenel bi zasušeno ravnino, priklical življenja vir v svojo sredino in vdahnil v žgočo praznino vodne gladine modrino … Je kraj, kjer uboga živina nemočna leži, čaka, da zemlja ji živež rodi, z upajočim pogledom gospodarja išče, obrača se v prahu sušne nemilosti, v pogibelj očesa utrujena upira … Je kraj, kjer trave ožgane brez semen se suše, brez boja v žgočem vetru poteptane, brez zrna, ki vzklilo rodilo bi nove rodove, v že davno pozabljenem valovanju v vetru še poslednji up jim suša vzame… Je kraj, kjer drobna roka za življenjem zaman se oklepa , ne najde več opore v umirajoči materi, ki v brezmejni ponižni žalosti poslednjič ljubeče stisne dete k sebi, brez moči, da dah življenja mu ohrani … Je kraj, kjer mrhovinar čaka poslednji izdih shiranega telesa, zadnje žive sokove posrka in meso izkljuje, še kost mu je premalo, da poletel bi v živo daljavo, le v usihajoči mirnosti stoji na preži … Je kraj, kjer žejna duša prosi milosti, prosi za mir v njej in mir v naravi, da voda življenja pretakala bi se prosto, vsem dana ob stvarjenju nam v mano, nikoli pozabljena od Boga … Je kraj, kjer ni …. vode, hrane, miru, kraj pozabljen od človečnosti, kjer usahle duše umolknejo in ne prebude se več v življenje, svet pa umira z njimi v puščavi izobilja…
(salkas)
Arhiv novic...
|